V kinu ne ploskamo, v gledališču ja. V kinu jemo kokice, v gledališču ne. V kinu si ogledamo film, v gledališču predstavo. Do teh zaključkov smo prišli na drugih popoldanskih uricah.
In zatem smo igralnico spremenili v gledališče s pridihom kina; ob predstavi smo namreč jedli pokovko. Še prej pa smo jo morali pripraviti. Kako? V posodo smo dali malo olja, ga segreli, stresli koruzo in čakali. Na prvi pok. In temu jih je sledilo še kar nekaj. Vse dokler ni bila posoda polna kokic. Med peko smo iz papirja naredili še “škrniclje”, si v njih natresli pokovko in predstava z naslovom Mojca Pokrajculja se je pričela.
